Tekaški maraton se približuje mene pa je napadel čuden prehlad. In to ravno zdaj, ko se po več letih odsotnosti spet prijavim na takšno tekmovanje. Priprave so bile dolge in naporne, zato ne bom pustil da me en prehlad odvrne od nastopanja. Naredil bom vse kar je v moji moči, da se pozdravim. Vem, da bom nekaj kondicije zgubil, vsaka bolezen pusti posledice, tudi še tako nedolžen prehlad. V lekarni nabavim praške, ki se zmešajo z vodo, proti prehladu, v trgovino skočim po limone in pomaranče. Ponoči se oblečen zavijam v odejo, pijem praške in jem vitamine. Pa prehlad kar noče izginiti. Vem, navadno lahko traja tudi do deset dni, samo jaz nimam toliko časa. Vsak dan pretečem dobrih deset kilometrov in opazim, da je prehlad že začel puščati sledi. Vsak dan sem na isti razdalji počasnejši za nekaj sekund. To ne bo dobro. Odpravim se še v telovadnico na dvigovanje uteži. Moje mišice na rokah in nogah morajo ostati v formi. Smrkanje in kihanje pa kar ne neha.
Počasi zgubljam potrpljenje. Potem pa se nekaj dni pred dirko ponoči prebudim čisto premočen. Preoblečem pižamo in nazaj v posteljo. Tisto noč sem moral še dvakrat ponovit preoblačenje. Zjutraj se prebudim kot nov. Smrkanja ni več, tudi kašelj je čez dan čisto izginil. Odlično, premagal sem prehlad, upam da ta konec tedna premagam še vse tekmece na maratonu. V službi vzamem dopust, saj moram trenirati dvakrat na dan, da nadoknadim izgubljeno moč in kondicijo. S svojo trmoglavo vztrajnostjo mi uspe tudi to. Na predvečer dirke se počitim izvrstno in močan, da bi lahko gore premikal. Samo še obilna večerja polna ogljikovih hidratov, potem še osvežujoč tuš in direktno v posteljo na zaslužen počitek. Vsaj devet ur spanca potrebujem, da se telo pripravi na jutrišnji napor. Budilka me zbudi v pomembno jutro. Spijem še zadnji vitaminski napitek, oblečem tekaški dres in se odpravim na start. In novim dogodivščinam naproti.
…
