Bilo je prijetno toplo dopoldne sredi poletja. Sedel sem na terasi kavarne in počasi pil kavo. Ventilatorji na stropu terase so prijetno hladijo prostor pod njo, vetrič pa se je poigraval z lasmi gostov.

Brez posebnega zanimanja sem listal po jutranjem časopisu, ko me je pritegnil pogovor starejšega para pri sosednji mizi. Ženska je vsa obupana razlaga možu zraven kako celo noč ni zatisnila očesa, ker so jo komarji pikali en za drugim vse do jutra. V dokaz mu je pokazala popikane roke in noge. Res je bilo videti precej srbeče. Si kar predstavljam vso to brenčanje komarjev okrog ušes in vso to srbenje kože, nič kaj prijetno. Hvala bogu sem jaz doma to rešil s komarniki, ki sem jih namestil na vsa okna in balkonska vrata. Namestitev je bila zelo preprosta. Komarniki mrčesu preprečijo, da bi skozi okno prišli v hišo oz. stanovanje. Mož se ji je opravičil, ker še vedno ni uredil montaže komarnikov na njuna okna. Obljubil ji je, da bosta takoj ob prihodu domov poklicala prijatelja, ki bo zagotovo vedel za koga se obrniti za ponudbo in montažo.

Pa sem se spomnil, da imam v svoji denarnici še vedno vizitko od možakarja, ki je pri meni montiral komarnike. Pogledal sem v denarnico in res, v zadnjem predalčku sem našel vizitko. Malce je bila že dotrajana, pa vendar še vedno dovolj berljiva, da se je videlo veliki naslov komarniki in pa telefonska številka. Počasi sem vstal in stopil do njune mize.  Povedal sem jima, da sem slišal njun pogovor in če dovolita, bi jima dal vizitko podjetja, ki montira komarnike. Mož me je pogledal, vzel vizitko in se prijazno zahvali. Vstala sta in odšla. Ko sem čez kakšen mesec spet sedel na terasi kavarne je do mene pristopil natakar in mi povedal, da imam kavo že plačano in pokazal na par, ki je ravno odhajal iz kavarne.

Očitno sta dobila komarnike. Res je dober občutek, ko veš, da si nekomu lahko pomagal.