Bila je topla in sončna nedelja in lahko smo si privoščili kosilo na terasi. odločila sem se , da bom tokrat jaz kuhala. Lotila sem se pripravljat malo obilno kosilo, saj smo zadnje čase jedli kar malo na hitro in nekajkrat zunaj.

Mislim, da že vsi pogrešamo neko konkretno kosilo in kakšno domačo sladico. Že zgodaj zjutraj sem pričela s pripravami, imela sem v planu narediti dosti prilog in malo več različnih jedi za vsakega nekaj. Ura se je počasi bližala za kosilo. Tudi jaz sem počasi zaključevala z menijem in že je pozvonilo pred vrati. Prišli so že otroci s partnerji. Hči se je takoj lotila pripravit mizo in se ves čas malo muzala. Pri kosilu sta se z fantom spogledovala in čutila sem, da nekaj ni čisto prav.

Ko smo bili pri sladici je sin pomežikoval in vsi smo se spogledovali. Kaj neki je sedaj to. Potem pa hči najavi novico, da je pri njih otrok na poti. Malo smo utihnili in se spogledali in za tem so pričele deževati čestitke. Zelo sem se veselila, da bom lahko malo čuvala dojenčka. Kupovala mu bom oblačila, igrače, knjigice in ga vozila na sprehode, pri meni bo na poletnih počitnicah in tudi zimskih, skratka ga bom kar razvajala. Kljub temu, pa sem hčerko opozorila, če ve, kaj to pomeni, ko pride otrok v družino. Največkrat ni tako enostavno, da ga nahraniš, previješ in uspavaš. S sabo potegne celo spremembo življenja.

V vsaki družini pride kdaj pa kdaj do trenja, starši so vpeti med otroke in vzgoja otrok ni tako lahka. So pa otroci dar in radost, zato jih je potrebno imeti rad, jim izkazovat ljubezen in naklonjenost. Jih zaščititi, kadar je to potrebno. Otroci so največji zaklad, zato jih spodbujajmo, da razvijejo svoj potencial in odrastejo v svet. Zelo sem bila srečna za hčerko saj bo ta otrok povezal in postali bodo družina.