Sama sem odraščala v družini, ko smo živeli na podeželju in smo vedno imeli možnost igranja v naravi. Seveda so bile doma pri nas vedno prisotne živali. Imeli smo psa, mačke, hrčke, kuščarje, kokoši, račke, pave …..

Sama sem tako odšla od doma in sem se zavedala, da v času šolanja ne morem imeti nobene živali, ker nisem imela časa skrbeti zanje. Bila sem navajena na živali in tako sem komaj čakala, da pride vikend in se lahko odpeljem domov, kjer je bila narava in živali. Živali so te vedno tako vesele, če te kdo spravi v dobro voljo, so to živali. Najlepše mi je, ko pridem domov in me zagleda naš kuža. Kako je on vesel, tega se ne da opisati. Takrat posvetim vikend, da se družim z starši in mojimi živalmi, ki me pogrešajo. Večkrat grem na dolge sprehode, kjer se naigramo. Po večerih pa se pred televizijo pocrkljamo.

Najbolj simpatično mi je to, da naš kuža, ko mene ni, ne sme na sedežno. Ko pa pridem jaz domov, starši dovolijo, da lahko sedi na sedežni zraven mene. To je tisti lep občutek ljubezni. Sama, ko bom imela družino, bom sigurno imela živali, takoj ko bo to možno, kajti še kako dobro se zavedam, kako dobro živali vplivajo na otroka in ne bom jim prikrajšala teh občutkov, da tega ne bodo doživeli. Ker ti občutki so res lepi in nepozabni. 

Seveda je odvisno, kje bom živela in ali si bom živali lahko privoščila. Bom pa poskusila živeti tako, da bomo v mojem novem domu živali dobrodošle.