Ker živimo v mahnem mestu in imamo okna obnjena na ulico, kjer se sprehaja veliko ljudi, me je začelo to pošteno motiti. Ko sem to povedala svojemu možu, me ni razumel. Enostavno ni razumel, kako me lahko motijo mimoidoči, če zagrnem zaveso. Meni pa to ni bilo dovolj, kajti ko sem se zvečer sprehajala v spodnjem perilu nisem bila sproščena, kajti zavese niso dovolj zakrile, da se me ne bi videlo. Tako sem hotela rolete. Če ne po vseh oknih, saj na oknu v spalnici. Mož je nekaj časa vztrajal, da ni potrebe, potem pa je videl, da ne bom popustila in tako sva šla po nove rolete za v spalnico. Prav nič nisem bila tisti dan dobre volje, ker sem videla, da je možu to odveč. Nisem razumela, kako me ne more razumeti, da mi po večerih ni prijetno. Posebej, ko pride zimski čas in se zelo hitro stemni. Jaz sem imela občutek, da vsak, ki je šel po naši ulici pogleda v naša okna. 

Tako sem kupila rolete in ga prosila, če jih lahko montira. Spet je nastal problem, ker so rolete stale v garaži. Nekaj dni sem mu še govorila, da naj rolete montira, potem pa sem tudi sama utihnila. Poklicala sem monterja za rolete in tako so bile rolete montirane, ko je mož bil v službi. Ko je videl montirane rolete, mu seveda ni bilo vseeno, ker bi jih lahko on sam. Meni pa je bilo čisto vseeno, kaj si misli, ker sem bila že tako jezna nanj, da me ni poslušal. 

Sedaj vsak dan, ko se stemni potegnem rolete in sem srečna, ker se lahko končno po svojem stanovanju sprehajam sproščeno. Točno to sem potrebovala in nihče mi ne bo rekel, da rolete v mestu niso potrebne. Še kako so, že zaeadi tega, ker smo mi bolj sproščeni, ker vemo, da nas nihče ne opazuje. …