Pri nas doma nihče ne zna tako dobro speči koruze, kot jo zna naš oče. Ker koruze nimamo doma, jo vedno prinese oče in tako pride večer, ko nas preseneti in pokliče, da naj pridemo na pečeno koruzo. Ti večeri ob ognju, ko vsak dobi sovjo pečeno koruzo, so mi najlepši, ker zraven poklepetamo.

Takšna druženja so največ vredna, takrat smo skupaj, se pogovarjamo, smejimo, igramo in seveda jemo koruzo. Moj oče je človek, ki veliko zna. V življenju je naredil ogromno stvar in še vedno ima voljo, da dela nove stvari. Ko že jaz pri svojih rosno mladih letih kdaj obupam, je tam on, ki mi da voljo in preko njega vidim, kako človek ne sme nikoli obupati in da je treba delati vsak dan.

Eno leto smo imeli doma koruzo, ker imamo kokoši. Tisto leto smo pojedli največ koruze in imeli največ piknikov. Bilo nam je lepo. Sedaj res nimamo več koruze doma, pa vendar oče vedno poskrbi, da jo prinese. 

Velikokrat je že rekel, če bo koruzo pekel, kdo drug, a imamo najraje, da jo speče on, ker jo najboljše zna. Vsi imamo različne okuse, tako ima nekdo rad manj pečeno, drugi bolj, nekateri s česnom, spet drugi brez vsega. 

Pravijo, da je najbolj zdrava tista hrana, ki se je takrat, ko jo pridelamo. Tako so živeli včasih, kar so pridelali, so tudi jedli. Danes pa ni tako, danes imamo vsi vse na dosegu rok. Pa je to zdravo?

Sama vem, da ko je na polju koruza, je zame zdravo, da si jo privoščim.